Lepa mladenka z nasmeškom na ustnicah in z velikim šopom cvetja v naročju – Terezija Martin živi v krščanski predstavi v takšni idilični ikoni. Toda za samostanskim zidom je globoko doživljala svoj čas, v katerem se je že kuhala demonija 20. stoletja.

V eni zadnjih izdaj njenih spisov je v dodatku zvrščenih kakih dvajset modernih kulturnikov (med njimi Strindberg, Zola, Freud, Nietzsche) z njihovimi duhovnimi profili in s kakšno značilno izjavo, ob njih pa v nasprotujoči si vzporednosti kakšen odlomek iz presunljivih Terezijinih »Pisem materi Gonzaga«. Z drugo besedo: prikaz, kako odseva svetnica, danes cerkvena učiteljica, sredi bolj ali manj obupane moderne kulture.

Nekaj primerov.
Po profilu pisatelja Andreja Gida (1869–1951), tega mistika užitka, so navedene Terezijine besede: »Tedaj sem vero uživala tako živo, tako jasno, da je misel na Nebesa sestavljala vso mojo srečo, nisem mogla verjeti, da lahko obstajajo ljudje brez vere. Mislila sem, da so govorili...