Že dolgo v množici prelepih sezonskih rastlin najbolj cenim samosevne. Vem, da se nanje lahko zanesem, saj se pomlad za pomladjo pojavijo kar same od sebe. Takrat zahtevajo nekoliko pozornosti, a le toliko, da jih opazim, po potrebi razredčim, jim morda namenim pravo mesto. Ne vem sicer, kako jim to uspe, a samosevci običajno zrastejo prav tam, kjer pridejo najlepše do izraza.

Te rastline se razvijajo bliskovito, saj vzklijejo dokaj pozno, do jeseni pa morajo življenjski krog skleniti. Takrat namreč razvijejo seme. Lahko rečem, da nekatere samosevne enoletnice v boju za obstanek pri tem malce pretiravajo. V literaturi sem zasledila, da ena sama sadika poletne ciprese raztrosi kar štirinajst tisoč semen! Ne vem, ali je to res, a sejančkov je vsako pomlad »malo morje«.

Tudi to poletje me je najbolj očarala patagonska verbena. Morda zato, ker je Verbena bonariensis pri nas tako redko gojena rastlina. To je tud...