Pisanje pisem bralcev je svojevrsten slovenski nacionalni šport, kar samo po sebi nikakor ni slabo, saj bi to na načelni ravni lahko pomenilo, da tiskani mediji odpirajo prostor izražanju najrazličnejših stališč do najrazli­č­nejših družbeno tehtnih pojavov. Pa so mnenjske rubrike najvplivnejših časnikov, torej dnevnikov, v resni­ci prostor take pluralne in razum­ne­ razprave? Nismo čisto prepričani. Zdi se namreč, da imajo največjo možnost objave prispevki, ki s čim manj argumenti udarijo po že sicer najbolj udarjanem družbenem dejavniku – Cerkvi.

Poglejmo to na konkretnem primeru. Te dni se je v vseh resnih dnev­nikih pojavilo isto pismo. Neki gospod iz Mirne se je pridušal, kako so se v partizanskih časih pogovarja­li o tem, kako po končani vojni ne bo treba plačevati davkov (o, sancta simplicitas slovenske revolucije!), da pa se je ta obljuba potem uresničila le za nekoga: za »cerkveno bogatijo«. Po prepričanju pisca – to prepričanje­ pa so kar tri uredništva nagradila...