»Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah …« (Raz 7,12).

Spomnim se obiska pri neki družini, ko je nanesel pogovor tudi na uporabo treh »magičnih« besed: oprosti, prosim in hvala. Med pogovorom je mož dodal, da sicer res ne reče velikokrat besede hvala, vendar želi svojo hvaležnost drugim članom družine pokazati s tem, da se tudi on dejavno vključuje v družinsko življenje in marsikaj postori. Ko sam pri sebi razmišljam o tem dogodku, se mi zdi, da nekako še izustimo besedo hvala – mogoče kdaj zgolj iz vljudnosti. Kolikokrat pa nas hvaležnost spodbudi za dodatno dejavnost v našem življenju? Ne govorim o naših vsakdanjih rednih opravilih, ki jih že opravljamo, gre za dejanja, s katerimi lahko drugemu odvzamemo breme, smo mu lahko v oporo, pomoč, unovčimo svoje darove. Jezusovo opozorilo pred pismouki se mi zdi zelo na mestu, ker se tudi sami lahk...