Kot bi trenil, je leto okrog. Ne morem še prav dojeti, da je tu že advent. Tako teče in se izteka moje življenje, hitro, morda prehitro. To je minljivost, v kateri se mi tolikokrat – niti ne vem, kolikokrat – zgodi, da spregledam milostne trenutke odrešenja. V ta močni čas vsako leto vstopam z novimi odločitvami in dobrimi sklepi na poti spreobrnjenja: več molitve, več pozornosti do bližnjih, različna dobra dela, premagovanje, pozornost na besede … V začetku veliko dobre volje, končni obračun pa, žal, ni vedno tako obetaven.

Danes me Gospod vabi le k temu, da dvignem glavo. Samo to? Zakaj? Sredi ritma vsakdanjega življenja se niti ne zavem, kdaj me obveznosti, misli in skrbi vedno bolj obremenijo, sklonijo mojo glavo in zožijo pogled. Dovolj je, da ob tem doživim še kakšno razočaranje, in moja glava je še bolj sklonjena – ne v pristni ponižnosti, ampak v zaprtosti v svoj svet. Počutim se samo, utrujeno, misli se pletejo okoli mojih obveznosti – tudi če so navzven drobne in...