Na Jezusovo vprašanje: Ali me ljubiš? bi hitro in jasno odgovorila: »Seveda te ljubim«. Skoraj bi se začudila, zakaj me sploh sprašuje, ali mar ni jasno. Nato pa se le ustavim in zaznam, da je moj odgovor sicer lahko popolnoma jasen in odločen, kaj pa moje življenje?

Razpoznavno znamenje moje ljubezni je sprejemanje, poslušanje in spoštovanje Besede do te mere, da se po njej ravnam. Razumem, kaj to dejansko pomeni? Mar ni to nekaj tako zelo resničnega tudi v naših medsebojnih odnosih. Ko me nekdo res posluša in spoštuje ob vsem in v vsem, kar mu zaupam, v sebi začutim, da me ima rad in mu tega ni potrebno govoriti. Zgovorna je že njegova drža.

Poslušanje, kot znamenje pristne ljubezni, obrodi sadove, ki me hranijo in bogatijo. V takšni ljubezni ne bom nikoli osamljena. Moj spremljevalec ne bo kdorkoli, temveč tisti, ki ga poslušam, tisti, ki ga ljubim – Oče in Sin. Ne bo le spremljevalec na poti življenja, z menoj bo prebival, z menoj bo delil moje/svoje življenj...