»Lahko si čestitamo, nismo izumrli,« je ob nedavnem prejemu najvišjega priznanja avstrijskega predsednika za kulturnike izjavil slovenski pisatelj Boris Pahor. Tisoč let približno od Brižinskih spomenikov smo bili predvsem jezikovna skupnost, pa še to v nenehni negotovosti, saj raba slovenskega jezika oziroma njegovih narečij ni bila v vseh govornih položajih samoumevna, tako na obrobju kot v osrednjih slovenskih pokrajinah se je bilo treba pogosto prilagajati tujejezičnim sosedom ali gospodarjem. Stoletja smo preživeli brez samostojne države, bili smo brez lastne vojske, brez vladarja slovenske krvi, brez skupne prestolnice, brez svoje univerze, brez skupne narodne zavesti, brez priznane blagovne znamke slovenske kakovosti (SIQ) ... (In celo brez slovenske nogometne reprezentance, bi te dni kdo dodal.) V zadnjih dvesto letih smo se z vizionarstvom in požrtvovalnostjo naših prednikov pa tudi z božjo pomočjo kdo drug bi morda rekel, da z veliko sreče do vsega naštetega dokopali, le t...