Že naslov današnjega berila, Pavlovo služenje Cerkvi, usmerja moje misli k novomašnikom, ki z zanosom stopajo na pot oznanjevanja božje ljubezni. Čeprav so časi drugačni in je vse bolj sproščeno ter dostopno, pa je vendarle začutiti med ljudmi spoštovanje do veličine tega poklica ali, bolje rečeno, življenjske poti. Še danes se zgane v meni božje, ko se spomnim sprejema novomašnika v njegovi rojstni župniji. Pridigar nas je v nagovoru skušal spomniti, zakaj so včasih ljudje rekli, da se »splača« strgati par čevljev. Po cerkvi je zašumelo in kmalu je sledil odgovor: »Za novomašni blagoslov.« Starejša generacija se je nasmejala in vneto prikimala, malo mlajši pa so gotovo začutili, da je to nekaj velikega. Povabil nas je, naj naredimo prostor v svojih srcih za blagoslov, nato ga je mladi duhovnik podelil. Za trenutek sem zaprla oči in rekla Bogu: »Tukaj sem, moj Bog. Usmili se mene, grešnice, in odpri moje srce za dobro.« Z vsem svojim bitjem sem se predala blagoslovu, saj mu zaupam....