Vedno sem jo nagovoril z velikim spoštovanjem: sestra Apolonija, ob upokojitvi pa sem jo ogovoril s sestra Polonca. Zacudeno me je pogledala. Zapazil sem, da ima solze v oceh. Po krajšem pogovoru pa mi je le tiho rekla: »Prav težko sem zapustila šolo, saj sem bila tam pol stoletja in ves ta cas ravnateljica. Si predstavljate, koliko matur je šlo mimo in koliko naših dijakov je danes razkropljenih po vsem svetu? ... Na vse to me znova spomnijo razglednice, ki jih dobivam ob praznikih ...«

Z necakom, znanim poslovnežem, sva ji pripravila presenecenje. Obljubila sva ji, da jo bova z Bavarskega, kjer preživlja vecer življenja, ceprav še vedno zelo aktivno, saj piše, prevaja in, kot pravi, ima sedaj tudi veliko vec casa za molitev, odpeljala na Brezje. Tam ni bila velikokrat, a kadar je bila, se je vrnila v svoj bavarski raj srecna, ker je »okusila delcek svojega doma«, ki ga je izgubila kot petletni otrok.

Najin tokratni nacrt niso bile Brezje, ampak njena rojstna va...