»Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3).

Moram priznati, da bi najraje izpustila prvi del zgornje vrstice, kajti beseda o smrti mi je težka in strah vzbujajoča. Toda oko se vendarle ustavi in spet prebira. Tu apostol Pavel vendar ne govori o prihodnji smrti, ampak o že dovršeni. Tudi ne govori o smrti teh, katerih zemeljsko življenje se je že izteklo, ampak o smrti teh, ki jih naslavlja. Danes naslavlja mene in govori o moji smrti, ki se je po krstu v Svetem Duhu že dopolnila.

Ali sem res umrla vsemu, kar je zemeljskega? Ali sem res slekla starega zemeljskega človeka in oblekla novega – Kristusa? Ne morem pritrditi. Na prvi pogled se mi to umiranje zdi celo skregano z zdravo pametjo: saj vendar živim in moram za vsakdanje življenje tudi nekaj imeti in si to ustvariti, kar pa večkrat ni preprosto in mi povzroča skrbi. Doživljam, da me to umiranje zemeljskemu presega. Ne, to ni zgolj v moji moči.

Zdaj se moje oko us...