V letih mojega izobraževanja so me vedno spremljali razni »-izmi«. Kot večino mojih sodobnikov je tudi mene posebej zaznamoval racionalizem. Le-ta me nenehno in na razne načine sili, da bi se ukvarjal z vprašanji, kot je: če obstaja Bog, je slab bog; če obstaja Bog, mu za človeka ni mar; če bi obstajal Bog, ne bi dovolil tega in onega …

Ob prazniku, kot je današnji, vedno znova ostrmim, utihnem in se neham ukvarjati s takimi vprašanji, saj stojim pred nedoumljivo skrivnostjo, ob kateri zbledi še tako veleumna razlaga vsakršnega doktorja znanosti. Ti, vsemogočni Gospodar vesolja, naš sveti in ljubljeni Oče, si človeka, ki je v svojih grehih tisočletja brezupno taval, tako ljubil, da si ga želel odrešiti in ga imeti vedno ob sebi. V svoji neskončni modrosti si zato »modrim in razumnim« v posmeh ponižno stopil med nas po telesu žene, obsijane s soncem – postal si človek. Brezmadežno telo te Velike žene si za svojega Sina vnaprej posvetil in očistil. S tem nedoumljivim dejanje...