Drago Jančar pred evropsko literarno javnostjo ne potrebuje odvetnika. Tudi če bi ga potreboval, si v ta namen zagotovo ne bi izbral mene. V tole mojo zgodbo je prišel po čisto drugi poti. Za to je kriv neki simptom sodobne slovenske kulture: odpor do sprememb. Odpor do individualnosti, ki temelji na ravnotežju svobode in odgovornosti. Jančar kot tačas verjetno najbolj evropsko poznan in cenjen slovenski pisatelj je hočeš nočeš postal jasen indikator tega simpotma, ki se med drugim kaže tudi v kritiški recepciji literature, v njenem vrednotenju in še bolj v najbolj zgovorni obliki kritike literarnih del - v molku o njih.

Kaj pa se je sploh zgodilo? Pravzaprav nič posebnega: članu SAZU in dobitniku praktično vseh slovenskih literarnih nagrad še zmeraj izhajajo knjige, še zmeraj uprizarjajo njegova dela. Samo kritike njegovih del v glavnih medijih zdaj niso več prav nič spoštljive (pa tudi neprimerno manj pozorne in relevantne so); v tekmi za najboljši roman leta je izgubil...