Kakor smo si ljudje zelo različni, tako je lahko zelo različno tudi življenje z invalidom. Poznam invalide, ki imajo neznansko »srečo«, da zanje neverjetno vdano in potrpežljivo skrbijo žene in so pripravljene potrpeti vse, tudi moževe »kaprice«, ne da bi kdaj pomislile tudi nase. Za nekatere se bojim, da nekega dne tega preprosto ne bodo zmogle več in se bodo sesule.

So pa seveda tudi drugačne oblike sobivanja z invalidom. Pri tem zelo rada pomislim na prijateljico, ki je dolga leta skrbela za moža. Ta je postajal vedno bolj odvisen od njene pomoči. Uspelo pa jima je najti način sobivanja, ki je bil obema v veselje. Pri tem sta se počutila enakopravna. Mož je bil do žene vedno obziren, zelo ji je bil hvaležen za skrb in pomoč. Žena nikoli ni imela občutka, da to skoraj presega njene moči. Kar je delala, je delala z veseljem. Skupaj sta se pogovarjala, kaj mu žena lahko naredi in kaj ne. Mož je izredno užival, ko je dobil e...