»Sem prišel na sejmišče ali v svetišče?« sem se spraševal, ko sem se po ulicah Fatime prebijal skozi ulice, polne trgovin in ljudi, ki iščejo nekaj, kar bi si vzeli za spomin. Ko sem vendarle stopil na trg pred tamkajšnjo baziliko, je bilo, kot da bi stopil v … svetišče živega Boga in Matere Marije. Opazim mlade in stare, ki po kolenih drsijo proti mestu Marijinih prikazovanj, od koder se sliši molitev rožnega venca. Mlado dekle na kamniti klopci z mobilnim telefonom (Ah, tudi tu! – pomislim) me preseneti, ko ujamem, da z nekom po telefonu moli rožni venec: »Aha, tudi tako! Bravo!«

Živimo na sejmišču sveta, kjer bi nas vsakdo rad pridobil zase, prepričal o vrednosti in potrebnosti tega, kar ponuja, nam to nemalokrat kar vsilil … In če že ne zaradi drugega, da se ga znebim, popustim in vzamem, ker čez sedem let vse prav pride.

Ne glede na vrvež okoli nas pa v sebi vedno in povsod nosimo svetišče – neskončni vodnjak, ki ga neskončno število...