Težko si je izmisliti bolj banalen naslov, kot je zgornji: literatura je pač to, kar je literirano, zapisano, kar je v knjigah s črkami zavarovano pred požrešnimi zobmi časa. A stvari v resnici niso tako enostavne: koliko najboljše »literature« je nastalo, ne da bi bila zapisana! Koliko »literature« je živelo od ust do ust ali bolje od ust do ušes! Ne le Homerjeva in homerski epi, ampak tudi besedila velikih grških tragedij in komedij so bila namenjena ušesom gledalcev in prav mogoče je, da se jih celo izvajalci niso učili iz »knjige«, temveč po posluhu, kar se zdi sicer skoraj neverjetno glede na kompliciranost in rafiniranost jezika in veliko množico »umetnih«, novotvorjenih besed. Tudi s filozofsko literaturo ni dosti drugače. Kar pomislimo na Sokrata, kako je tudi brez pomoči zapisa koval za vse čase izzivalne argumente. Kaj šele Platon, ki je v Fajdru skozi usta svojega učitelja povedal, da pravi filozof »več vrednih stvari« ne bo zaupal spisom. In to prav on, ki sam velja za enega največjih mojstrov pisane besede!