Gospa, približno mojih let, ki mora zadnji dve leti uporabljati invalidski voziček, mi je pred kratkim tožila, da se je ljudje vedno bolj izogibajo. To jo včasih boli še bolj kot samo dejstvo, da je odvisna od vozička. Prav nič se ni zgodilo med njo in med sosedi ter mnogimi znanci, prihajajo pa vedno redkeje, nekateri sploh ne več. Nima občutka, da bi kogarkoli zelo obremenjevala, da bi govorila samo o sebi in svojih težavah, da bi od njih kaj posebnega pričakovala. Sploh ne.

Začela se je spraševati, zakaj je tako, pa pravega odgovora ne more najti. Še najbolj verjetno se ji zdi, da se je sedaj preprosto bojijo. Ne vedo, kaj bi ji rekli, ko jo vidijo vedno bolj nebogljeno. Ne znajdejo se. Ali naj ji pomagajo pri tem ali onem, ali naj se delajo, kot da nič ni. Ne želijo biti vsiljivi, pa tudi ne želijo veljati za brezčutne in ne pripravljene pomagati. Morda je potem res najbolje, da sploh ne pridejo zraven. In potem jih to ne...