Trditi, da je duhovnik dr. Anton Korošec, voditelj konservativne Slovenske ljudske stranke in večkratni minister v predvojni jugoslovanski vladi v Beogradu, na tihem simpatiziral s protiklerikalnim mladinskim križarskim gibanjem, ga celo podpiral in priskrbel štipendijo njegovemu ognjevitemu voditelju, petindvajsetletnemu študentu Edvardu Kocbeku, bi bilo nekako toliko kot trditi, da je voditelj slovenskega komunizma in podpredsednik Titove vlade v istem Beogradu Edvard Kardelj simpatiziral in na tihem denarno podpiral simpozije slovenskih katoliških izobražencev v Dragi pri Trstu in izposloval štipendijo voditelju prof. Peterlinu. Oboje bi zvenelo absurdno. In vendar iz knjige Andreja Inkreta »Stoletje bo zardelo«, ki je nedavno izšla, izhaja neizpodbitno, da je trditev o ravnanju dr. Korošca resnična.

Ne gre samo za dva človeško in nazorsko različna človeška tipa, ampak za tip dveh civilizacij, v bistvu za dve različni civilizaciji.

Leta 1941, ob snovanju O...