»Nisem vedel, ali je to mišljeno resno ali je nekakšna parodija,« je prijatelj komentiral letošnjo državno proslavo ob dnevu upora. Besede, ki so bile tam izrečene, brezbarvne in vendarle napadalne; preteče pravičništvo pevskega zbora, ki grozi z upanjem v nove čase in jih kliče s starimi budnicami: glas dvakratno ponižanih in razžaljenih: žensk, ki jih ekonomska in spolna nepravičnost družbe potiska naravnost na - na državni oder - kako bi ob tem ne pomislili na ironijo? In kdo bi verjel, da te rdeča mikica in patos kolektiva lahko odrešita vseh nesmislov življenja? Je vse to sploh resnično? Dobro, a težko vprašanje.

Najbrž se danes zastavlja marsikomu v Sloveniji v mnogih zadevah, kulturnih, političnih in gospodarskih. Ko poslušamo načrte za izhod iz krize in mitologijo NOB ali pa gledamo fantastične upodobitve še tople osamosvojitvene zgodovine in mrtvega diktatorja, ki nam maha iz prihodnosti, se vedno znova, vedno pogostje oglaša: Je vse to res? Zdi se, da pravega odg...