Slovenci, tako levi kakor desni, da uporabim nepristni besedi – Kdo je danes levi? Kdo je danes desni? – se bojimo lastne polpreteklosti. Da se vrnem k začetku; tvegal bi misel, da se bomo Slovenci kmalu ločevali samo še po tem, ali smo kristjani ali nekristjani – ali še splošneje: ali verjamemo v Boga ali ne (kar je, kot je rekel Wolfgang Göthe, tudi najgloblja ločnica v človeštvu). In da nadaljujem: Slovenci dejansko nočemo gledati nazaj, čeprav brez zgodovine tudi prave prihodnosti za narod ni. V naših občilih (beseda mediji mi je mrzka) razen v nekaterih katoliških, naše polpreteklosti sploh ni. Levica se je po dvajsetih letih lotila neke svoje titologije, ki naj bi bila navidezno kritična in anekdotično zanimiva do Kumrovčana, a je v resnici »oranžna« apologija policijskega sistema.

Umikata se dve ključni besedi: revolucija, kot da je nikoli ni bilo, in kolaboracija, ki jo je najprej kmečkemu elementu na Dolenjskem vsilil teror partije, še več, ki jo je partija načrto...