Zadnji papeži so bili ljudje kulture, nekateri tudi velike kulture. Piju XII. so se na primer čudili, kako je govoril o različnih problemih s tako rekoč strokovno uvedenostjo. Janez XXIII. se je bil posvečal zgodovini, na nočni omarici pa je imel Danteja. Pavel VI. je bil prevajalec in občudovalec filozofa Maritaina in mu po koncilu tudi izročil poslanico intelektualcem. Janez Pavel I. je bil avtor knjige o nekaterih velikih kristjanih. O kulturi Janeza Pavla II. bi bilo odveč govoriti, kakor bi bilo odveč govoriti o kulturni razgledanosti Benedikta XVI.

Katoliški duhovnik se torej ima po kom zgledovati. Sicer pa kako naj bo vreden duhovnik brez kulture? Če ne za drugo, gre za ugled religije, katere predstavnik je. Smešiti krščanstvo je prva naloga modernega ateizma: Duhovnik naj s svojo izobrazbo pokaže, koliko je smešenje religije, ki je posrkala duhovni mozeg človeštva iz judovstva, grštva in rimstva, utemeljeno ali oznanja samo duhovno inferiornost zasmehovalca.
...