»Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (Mt 22, 8b–9).

Povabilo na gostijo ni ravno nekaj vsakdanjega in težko razumem povabljene, ki se nanj niso odzvali. So bili res tako zelo zaposleni, so se počutili nevredne ali pa se jim je povabilo zdelo nepomembno? Prvi med povabljenimi so se povabilu celo uprli (prim. Mt 22,3). Izza tega upora začutim prizadetost in užaljenost, zamero do gostitelja. Le iz takega čustva je moč reči: »Nočem priti.« Naslednji se za povabilo niso zmenili. Od kod ta ravnodušnost? Najprej me prešine misel, da so bile zanje gostije nekaj vsakdanjega. Pri mnogih gostijah in obilju vsega jim ni bilo nič posebnega opustiti eno vabilo. Zakaj bi se zaradi tega vznemirjali, če pa jih že naslednji trenutek nekje drugje čaka obložena miza.

Gospod mi tokrat ne govori o vsakdanji gostiji, toda tudi ob njegovem povabilu se mi lahko zgodi nekaj podobnega. Govori mi o e...