Bilo je v petdesetih letih po vojni, ko sem učil na Nižji slovenski gimnaziji pri Sv. Jakobu v Trstu. Nekega dne sem se med odmorom sklonil na slovenski časopis na mizi v zbornici. Bili so dnevi, ko je v Ljubljani umiral Boris Kidrič, kot tajnik OF dejanski voditelj revolucije v Sloveniji, ki ji je tudi napovedoval edino prihodnost, kot je zapisano v Inkretovi knjigi o Kocbeku, v »dialektičnem materializmu«. V časopisu je bil daljši intervju z njim. Z že zelo bolnim, skoraj umirajočim. V časopisu sem opazil nekaj podčrtanega. Bile so Kidričeve besede: »Pred svojo vestjo stojim kakor pred policijo.« Besede je bil podčrtal eden od kolegov, verjetno emigrant.

(Škoda, pomisli človek, da Kidrič tiste notranje policije ni začutil takrat, ko je soodločal o poboju 15.000 mladih Slovencev …)

Kdove, kaj je o tistih besedah mislil njegov bolj šolsko stesani sorevolucionar Kardelj, ki mu vest ni bila marksistična kategorija …

Za kristjana je vest nekaj osnovnega....