Posebno ob smrtih bolj znanih ljudi slišimo ali beremo oznako, ki naj bi jih posebej počastila in priporočala v posnemanje: »Bil je zvest samemu sebi«.

Nihče ni bil bolj do konca »zvest samemu sebi« kakor Adolf Hitler: že to dejstvo nas opozarja, da z zvestobo ni tako preprosto, da ta velika krepost ni enoznačna.

Seveda ne gre tukaj za najmanjši dvom o veličini te kreposti, kadar gre za pravo zvestobo, na primer narodu in jeziku, častni besedi, veri, zakonskemu drugu. Še manj gre za kakšno tudi posredno zagovarjanje ljudi-vetrnic, pripravljenih prilagoditi se vsakršni modi in vsakršnemu političnemu režimu, na primer toliko slovenskih katoličanov, ki so se zlahka dali speljati v ateistično partijo. Ne gre za najmanjše zagovarjanje konformistov in prilagodljivcev, ki tudi sestavljajo večino človeštva in seveda tudi Slovencev.
Gre za neko drugo vprašanje: čemu, kateri prvini v sebi si zvest? Kajti biti »zvest samemu sebi« ne pomeni nič: v skrajni meri si lahko...