Vera ne bi bila vera, ko bi to bila gotovost o nečem vidnem, dokazljivem, izmerljivem. Je gotovost o nevidnem. Kako kristjan to svojo vero doživlja? Vprašanje za leto vere.

Verujoči se psihološko giblje med dvema nasprotnima poloma, ki ju v skrajnostni obliki lahko imenujemo na eni strani sonce duha, na drugi pa noč duha.

Živeti v soncu duha – to bi morda lahko opisali tudi takole: Bog je evidenca, ki se ti kar vsiljuje iz stvarstva, Kristusovo božanstvo je zlahka sprejemljivo, v Cerkvi kljub njenemu človeškemu bremenu zaznavaš božji izvor, v sferi miselnega niča vidiš humanizem skoraj samo še v krščanstvu, spovednik ti je v luč in tolažbo, trpljenje sprejemaš z vdanostjo, na smrt gledaš kot na srečanje z neskončnim Usmiljenjem.

Živeti v takšnem »soncu duha« je verjetno dano le redkim. Pa tudi gre bolj za doživljanje trenutkov kot za stanja duha.

Tudi živeti v »noči duha« je verjetno naloženo le redkim, skoraj praviloma svetnikom, saj skoraj...