DRUŽINA prihaja zjutraj v hišo nekako drugače kakor drugi časopisi. Vsaj meni dan, ko prihaja, četrtek, nekam diši po njej, kakor bi mi morala dišati sobota od priloge Dela, ko ne bi bila nečitljiva zaradi svoje puščobe.

V DRUŽINI najdem neko drugo Slovenijo, kakršna se mi ne prikazuje iz občil, bolj avtentično, dopolnjeno z versko-humanističnim vidikom.

S tem ne rečem, da ne bi rad v njej videl še česa, na primer kritično spremljanje kulturnih pojavov ali teološko-svetopisemski dialog, kakršnega vodi kardinal Martini v obeh vodilnih italijanskih dnevnikih, konservativnem in liberalnem. No, priloga »Slovenski čas« skuša v tem DRUŽINO dopolniti.

Toda bolj kot to, kako bi se DRUŽINA še izboljšala, naj vidim v njej to, kar že je. In bom rekel, da je DRUŽINA tako rekoč naš edini list, ki mu je pri srcu tisti skupni slovenski kulturni prostor. Državne meje duhovno še obstajajo.
DRUŽINA je tudi list, ki se n...