Gornji naslov nosim v glavi že lep čas. Navdihnjen ni po hvalilnem čutu, ampak po kritičnem. Tega pa je zbudila kar prevelika – tako se mi je zdelo – množica manjših, tako po obsegu kakor po veljavi skromnih katoliških periodik.

Ni motila skromnost videza, ampak ubornost, če že ne nekvaliteta vsebine: nič vznemirljivega, nič novega ali aktualnega, ampak prej provincialna zatohlost in več čustvenega kot verskega, o kulturi sploh nič.

Pa sem z gornjim naslovom čakal, ker sem še zmerom prepričan, da je treba biti previden pri odpiranju razlik, napetosti ali celo front med katoličani. Razdor med revolucijo bi moral biti slovenskim vernikom v Kristusa večen spomin.

Pa se je te dni zgodilo, da se mi je omenjeni ključ moral zavrteti ne v smer kritike, ampak pohvale.

Buenosaireško revijo Duhovno življenje iz slovenske emigrantske skupnosti sem poznal samo po imenu. Te dni mi jo je nekdo poslal – ali iz Buenos Airesa ali od zastopstev, ki jih revija ima...