Leto vere se je šele dobro začelo.

Ljudje visokih let s(m)o živeli še z onimi, rojenimi sredi 19. stoletja; z dedi torej. Ti so, vsaj na podeželju, polovico šolske dobe preživeli kar na paši. Težave je povzročal kak učitelj, ki je otroke polovil po vasi in jih za uhlje privlekel v učilno zidano. Premogli so bisago, v njej pa tablico in kamenček. Brez kake izobrazbe je bil pa ded vseeno moder teolog. Med drugim je trdil, da bi bili ljudje že zdavnaj hudiči ali pa angeli, če bi se od takrat, ko so bili pregnani iz raja, v vsakem rodu spremenili samo za polovico debeline enega lasu. Človek da ostane človek, pa naj bo kdor koli. Hodil je redno k maši, nobenega od otrok ni vsak dan naklestil, ko je zazvonilo angelovo čaščenje, je pa obstal sredi njive in spoštljivo odmolil. Zvečer kleče skupni rožni venec; ki je za nas krvav gajžlan bil.

To in še marsikaj mi prihaja na misel v letu vere. Tudi ob dokumentu Pridite in poglejte. Tradicionalna vera. Osebna vera. Katera je...