Krščanski Bog ne ljubi spektakularnosti, hrupnega razkazovanja, sicer se Večnost, ki je ustvarila vsemirje, ne bi bila ponižno utelesila, ampak veličastno eksplodirala nad nami. Izbrala si je telo naše človeške sestre, da je postala novorojenček, otrok in človek, in to v najskromnejših možnih razmerah. Dobro, zapeli so mu angeli, a poslušalstvo so bili pastirji. Prišli so k njemu modri z Vzhoda z darovi. Toda njihov obisk je bil ob Herodovem ljubosumju na Rojenega pol ilegalen, saj so modri bolj pobegnili kot odšli. Tudi Kristusovo življenje teče v utišanem slogu, z njegovo smrtjo in celo vstajenjem vred. Po naši pameti bi se moral stresti planet, kot bi se bil moral ob njegovem rojstvu. A evangeliji ne omenjajo drugega kot nastop »teme« in pretrganje zagrinjala v templju. Ob krstu in na Taboru se odprejo nebesa za Očetovo besedo, sicer Kristus zavrne spektakularnost že ob hudičevi skušnjavi. Ob raznih prilikah je tudi pokazal, da mu ni do spektakularnosti. Prav tako ni hotel biti s...