Ta kolumna se je doslej izogibala govoricam, kakršna je v njenem današnjem naslovu. Če si enkrat privoščim izjemo, je to zato, ker gre za vprašanje odnosa treh znanih ljudi do vere, sicer pa bom tudi tokrat prepustil v presojo uredništvu, ali je zadeva vredna objave. Govorice, da se je z omenjenimi ljudmi, revolucionarji in ateisti, nekaj zgodilo, so se pojavile po njihovi smrti. Ali je na njih kaj resnice, vedo na eni strani še živi vrhovi Udbe, na drugi pa vrhovi Cerkve; ne od enih ne od drugih ni kaj pričakovati.

Sam tem govoricam nisem verjel. Domneval sem celo, da jih je raztresla Udba v prid boljšega spomina na ljudi, ki med krščanskim prebivalstvom niso sloveli po svojem humani­zmu. To ne pomeni, da sem pri teh ljudeh določeno možnost vnaprej izključeval – Tito je na primer v nekem govoru sicer zafrkljivo omenil neko Marijino cerkev. Kardelj je na Kidričevem pogrebu v Ljubljani omenil neko, kakor je rekel, »perfidno« silo, ki naj bi bila vzela življenje Kidriču...