»In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami …« (1 Mz 9,14–15).

V prvem berilu te nedelje me najprej nagovarja to, da se Bog vedno spominja svoje zaveze. O tem govori tudi psalmist: »Na veke se spominja svoje zaveze« (Ps 105,8). Zaveza? V njej je odločitev za prijateljsko povezanost in v njej je obljuba le te. Bog se je odločil tudi zame in me povabil v prijateljsko povezanost s seboj. To je popolnoma zastonjski dar, katerega bogastva se velikokrat ne zavedam. Odločil se je, da mi podari življenje, da me postavi v verno okolje, da me priteguje k sebi po zakramentih, Božji besedi, zgledu toliko vernih in duhovnem poklicu.

Božja odločitev zame je tako močna, da vsebuje tudi obljubo zvestobe. Ob tem mi odzvanja še beseda, da on ostaja zvest (prim. 2 Tim 2,13). Zvestoba. O, kako zelo dragocena je njegova zvestoba v moji nestanovitnosti. Saj sem se res odločila zanj, ga spr...