Pri prvem nagovoru, ki ga je imel kardinalom papež Frančišek dan po izvolitvi, bi človek pričakoval nekaj priložnostnega, v skladu s slovesnostjo trenutka: recimo besedo zahvale za zaupanje (dejansko jim je, kot je rekel pozneje, izvolitev »odpustil«). Pa je ta presenetljivi Petrov naslednik spet presenetil.

V kratkem nagovoru najdemo namreč tudi besede, ki se ne zdijo najbolj uglašene na škrlat navzočih. »Če ne sprejmemo Kristusovega križa, smo lahko duhovniki, smo lahko škofje, smo lahko papeži, a nismo Njegovi učenci.«
Opozorilo na križ, na ta simbol krščanstva in obenem trpljenja, je vsaj toliko kot 115 ostarelim, ki so v glavnem imeli življenje že za sabo, veljalo kristjanom sploh.
Križ!

Za Karla Marxa je obstajal en sam križ, socialni, po njegovem rešljiv z revolucijo, in v tem je bila njegova usodna zmota, njegova zamejenost. Saj je človeškemu bitju naložen več kot en križ: naložen mu je gozd križev, začenši z njegovim zdravjem, z njegovim organ...