Komunizem vere ni podcenjeval, nasprotno. Sicer ne bi bil opremljal škofijskih hiš z mikrofoni, iskal konfidentov med cerkvenimi ljudmi, vrival vohunov v vsakršno katoliško dejavnost. Sam svojevrstna vera, stara recimo sto let, je komunizem moral ljubosumno paziti na konkurenčno vero, ki je imela za sabo dva tisoč let.

Podcenjevanje vere, ki se je najbolj videlo v izrinjenosti Cerkve in vere iz javnosti, je komunizem nekako igral, kakor je na drugi strani igral razne oblike demokracije (na primer volitve, parlament). V demokratični ureditvi, ki je bolj naravna oblika družbenega sožitja, podcenjevanja vere ni treba igrati. Lahko je pristno. Od kod takšna v bistvu nekulturna drža duha v svobodnem demokratičnem ozračju? Tu smo pred skrivnostjo tiste človeške psihe, ki je resnica ne zanima. Nekaterih namreč resnica ne zanima, kakor jih ne zanima svoboda. Klasičen primer te drže je Poncij Pilat s svojim »Kaj je resnica?« Takšno cinično razpoloženje je po mojem hujše kot sovrašt...