Pred poldrugim letom sem napisal pesem, ki sem jo tudi uglasbil in jo rad uporabljam ob različnih pastoralnih priložnostih. Govori o lepoti in krhkosti rože, ki je lepa prispodoba našega življenja. Za zborovsko izvedbo jo je priredil skladatelj prof. Ivan Florjanc. Prevedena in objavljena je bila že v nemščini, francoščini in nizozemščini.

Doživljanje krhkosti našega bivanja je lahko priložnost za rast v človečnosti. Rože človečnosti so najlepši okras našega bivanja, saj nas utrjujejo v prepričanju, da nam je lepota bivanja podarjena, da je vsako plemenito dejanje odsev čiste plemenitosti Boga, izraz njegove dobrote in ljubeznive naklonjenosti. Doživljanje lepote in njene zemeljske krhkosti so pravzaprav žarki Božje milosti.

Lepota, ki jo oznanja cvetoča roža, je le bežni utrinek večne Božje lepote. Lepota, ki jo človek doživlja na svoji življenjski poti, je le bežna sled večne Lepote, v katero je zazrto naše notranje duhovno oko.

Na zemlji nam je dan...