Da se v najbolj vročem komunističnem času odločiš ne samo za salezijanca, ampak za misijonarja … Da po vseh birokratskih ovirah končaš v srcu Afrike, v Burundiju, Ruandi in končno v Ugandi, v deželi, kjer sicer rastejo rajski sadeži, kot sta mango in avokado, a kjer tudi divja že dolgoletna vojna … Da se kot misijonar, ki gradi kolibe in kapele, pretikaš skozi same strahote, od enega pokola do drugega …

Da vidiš to državo, večjo od Jugoslavije, razdeljeno z ekvatorjem, v strahotnem položaju, državo, v katero je bilo krščanstvo vsajeno pred stoletji in se je razcvetelo, zdaj pa je vse naokrog uničeno … Da se kljub temu ne kesaš, da si pustil blaženo rodno Vipavsko, ampak se naprej razdajaš ljudem, pomagaš jim na polju, pomagaš iz razvalin njihovih kolib, učiš njih in njihove otroke, in to z istim žarom, s katerim si prišel.

Da po dolgem času spet stopiš na letalo v Kongu in se pripelješ na nekajdnevni obisk Slovenije in obiščeš nekaj prijateljev svojega misijona in...