Zbirka, po kateri so segli tudi ljudje, ki poezije nikoli niso imeli za mar.

Pesnik Janez Menart se je v literarni javnosti dvignil s skupno zbirko Pesmi štirih (1953) – zraven še Kajetan Kovič, Ciril Zlobec in Tone Pavček – ki je v takratnih literarnih razmerah močno odmevala; še več, zadobila nekakšno mitično avreolo, čeravno, gledano iz današnje časovne perspektive, v poetološkem smislu pesniki takrat niso prinesli nič novega, saj so se oklepali tradicionalnih oblik, le presegli so tako imenovano »kramparsko poezijo« in tematsko poskusili odgrniti zaveso tegobne in uradno proklamirane ždanovščine.

Ob tako ubrani četverici se je kmalu pojavilo vprašanje, kakšen bo nadaljnji razvoj vsakega izmed njih. Res so v naglem zaporedju natisnili svoje prve samostojne zbirke: Menart Prva jesen (1955), Kovič Prezgodnji dan (1956), Zlobec Pobeglo otroštvo (1957) in Pavček Sanje živijo dalje (1958), toda njihov poetični zaris se ni bistveno spre...