V življenju Jezusa Kristusa ni prav nič kraljevskega. Dovolj je pomisliti na okoliščine, v katerih se je rodil, na njegovo nomadsko življenje brez doma in na okoliščine, v katerih je umrl. Njegovi znamenji nista bili žezlo in krona, ampak jasli in križ. Kljub temu so tako njegovi prijatelji kakor njegovi sovražniki čutili, da je v njem nekaj nadčloveškega. Kdaj so ga celo, navdušeni nad njegovo dobroto, skušali razglasiti za kralja. Toda sam se je temu izognil. Napis »kralj Judov« na križu pa je bil sarkazem njegovih sovražnikov.

Tudi po vstajenju se njegov stil ni spremenil kljub vstalemu telesu, ki ga materija ni zadrževala. Nekajkrat se je prikazal brez hrupa svojim apostolom in to je bilo vse. Nobenih kraljevskih kretenj ni imel niti po vstajenju: ni imel ne palač ne gard.

Kako je torej mogel papež Pij XI. razglasiti praznik Kristusa Kralja, in to posebno v dobi, ko je bila monarhična ustanova v upadu? Danes je na primer v Evropi komaj še kakšen kralj: večini s...