Ko se nekaj zgodi, vedno skušamo najti vzroke za to. Vsakemu se je zagotovo že zgodilo, da je kdaj kaj založil, lahko bi rekli tudi, da je nekaj »predobro pospravil« ali preprosto izgubil. Prepričana sem, da nikoli ničesar zanalašč. Kakorkoli, ob izgubi predmeta (npr. dokumenta na računalniku) nam vsekakor ni prijetno. Ampak ko zadevo premislimo ali prespimo, se spomnimo še na sv. Antona Padovanskega in se mu priporočimo. Običajno nato že nekako pridemo nazaj na stari tir. Kaj pa ... Kaj pa, ko izgubimo človeka? Ko izgubimo človeka, ki je sicer še med nami, vendar izgubimo stik z njim? Kaj pa takrat?

Z izgubo odnosa se je običajno še teže sprijazniti kot z izgubljenim predmetom. Seveda tudi tu ne gre brez iskanja vzrokov. Sprašujem se, kako in zakaj, a ne vidim odgovora. Običajno sem dolgo iskala problem v sebi: Kaj je narobe z mano? Kje sem storila napako? Sem se premalo potrudila? Skratka, naložila sem si tisoč in eno obtožbo. Na drugi strani pa vse tiho ... Kot da se nič...