S prijateljico sva klepetali ob čaju. Med pogovorom mi je začela razlagati o težavah, ki tarejo njeno družino. Po licu ji je zdrsnila solza in pristala v skodelici čaja. Na gladini se je zarisal krogec in solze že ni bilo več. Zlila se je s čajem. Pomislila sem: Koliko solz takole spregledamo? Koliko besed, ki med vrsticami kličejo na pomoč, preslišimo? Koliko priložnosti za besede tolažbe izpustimo? Kot bi se utopile v skodelici naše zagledanosti vase.

Res ne moremo reševati vseh težav sveta, tudi ne moremo pomagati vsem ljudem. A vendar vse prepogosto postavljamo v središče sebe, na sočloveka pa pozabimo. Zagotovo ne bomo popolnoma odpravili bolečine ali ozdravili bolezni, a če si vzamemo trenutek časa za pogovor, nasmeh, topel stisk roke, smo naredili veliko. Morda celo največ, kar lahko komu damo.

Ob preobilici dela v vsakdanjem hitenju največkrat še svoje težave komaj rešujemo sproti, kaj šele, da bi komu pomagali pri reševanju njegovih. A spomnimo se, kako d...