Jezus Kristus ni stopil v zgodovino nepričakovano, dejansko ga je tedanji svet pričakoval.

Zavestno ga je pričakoval mali azijski narod pod rimsko okupacijo, judovski narod, to pa zato, ker mu je bil Mesija, kot so pričakovanega imenovali, po razodetju obljubljen že pred tisočletjem, o čemer priča njegova literatura.

Da je to pričakovanje moralo izžarevati tudi preko judovskih meja, govorijo judovske kolonije, raztresene po Sredozemlju. Če vzamemo zgodbo o svetih treh kraljih za več kot legendo, je judovsko pričakovanje moralo segati daleč v Orient.

Da ni bil brez vsakega pričakovanja tudi rimski Zahod, nam priča eden najzanimivejših dokumentov antične literature v Vergilijevi knjigi Bukolike.

Četrta Ekloga, ki se sicer hoče deklarativno pokloniti nekemu konzulu, s svojim kozmičnim zanosom daleč presega ta namen. Sicer pesnik napove, da bo zapel »višje stvari od pastirskih«.

Tako se zvrstita dva heksametra, dva verza, ki ju kristjan ne...