Zadnje čase pogosto slišim besedo »tujina«. Pa ne v tistem pomenu, ki se nanaša na poletni čas počitnic in dopustov. Časopisi pišejo o »begu možganov v tujino«, kar nekaj znancev se je v tujino odpravilo na študijsko izmenjavo, mnogi pa razmišljajo, da bi si v tujini poiskali službo, ker je pri nas pač ni mogoče dobiti. Vsakega od nas je že kdaj zgrabila želja, da bi odšel daleč stran, kjer je življenje lepše, boljše, bogatejše, kjer so ljudje bolj srečni in prijazni. Nekaj čarobnega je v tej besedi »oditi«. In kaj se zgodi? Sprva je morda res vse drugačno, boljše, lepše, novo, a sčasoma se pokažejo tudi bolj puščobne barve. Ljudje niso prav nič bolj prijazni, ulice so dolgočasne … Željo po spremembah hitro prekrije sivina vsakdanjika. Še vedno si isti človek z istimi navadami, lastnostmi, strahovi in posebnostmi. In življenje te vedno najde, kamorkoli greš. Ob vrnitvi v domovino (kako čudno zveni ta beseda nam, mlajši generaciji) ugotoviš še nekaj. Beseda domovina izhaja iz besede...