Josip Vidmar je bil več kot občudovalec Prešerna; menda je bil predlog, da bi pesnikovemu spominu posvetili državni praznik, njegov. Kljub temu velikemu občudovanju pa je v meni ostal dvom, ali je Vidmar sprejemal našega narodnega genija v njegovi celoti; ne samo kot velikega pesnika in stebriščnega nosilca naše narodne zavesti po tisočletju tuje okupacije, ampak tudi kot hranitelja naše narodne tradicije, te pa si ni mogoče misliti brez krščanstva, se pravi Kristusovega sporočila o prvenstvu ljubezni in o večnem življenju.
Ob omenjenem dvomu v meni prevaga »ne«; Josip Vidmar takšnega celotnega Prešerna, ki kljub nekonfesio­nalni drži ni spregledal veličine in globine krščanstva, ni mogel sprejeti.

Temu ne preglobokemu meščanskemu duhu je bilo krščanstvo preveč tuje. Umetnost mu je bila daleč nad religijo. Wolfgang Goethe mu je bil daleč pomembnejši od Jezusa Kristusa.

Toda Prešernova ukoreninjenost v slovenski krščanski tradiciji se ne da zagovarjati samo...