Prijatelj duhovnik je nekoč med pridigo razprostrl roke in s svetlobo na obrazu vprašal: »Zakaj ljudje mislijo, da je celibat samo žrtev in trpljenje? Rečem vam, celibat je dar. Srečen sem in rad sem duhovnik!« – Koliko Bogu posvečenih bi to zmoglo izreči z istim žarom in prepričljivostjo?

Celibat danes pač ni moderen. Razmišljamo pragmatično in si verjamemo, ko trdimo, da bi bilo brez celibata manj zlorab: pedofilije, prešuštev, otrok brez očeta (duhovnika), izstopov (nezvestobe); in ne nazadnje tudi več duhovnih poklicev. Kaj pa posvečeni, ki v polnosti živijo svojo podaritev Bogu in ob katerih smo sami doživeli spreobrnjenje ali celo novo rojstvo? Pri njih nam je celibat samoumeven.

Marsikatera redovnica sliši včasih prav sočutno vprašanje: »A si bila razočarana v ljubezni, da si šla v samostan?« Je celibat beg pred spolnostjo? Janez Pavel II. osvetli nekaj pomembnega: da je spolna želja božji dar, ki je položen v vsakega človeka; je nekaj čudovitega in celibat...