Velika luč ljubezni in nežnosti

Pesem o usmiljenem Jezusu so znali peti tudi otroci. Ob mamah, ki so jih učile dnevnih veščin. Toda pomivanje in pranje zdaj opravi stroj in le kdo še pleve dolge njive strnišča? Potihnilo je petje, sčasoma se je porazgubilo tudi nekaj preproste usmiljenosti. Kako prijetno olajšanje je občutilo otroško srce, če je mama iz svojega razora s prsti spretno pobrskala še po sosednjem. In sta bili spet vštric, ona in deklica.

Biti vštric pomeni biti v odnosu. Zdaj kar naprej govorimo o njem, o poživljajoči spojenosti dveh, pa tudi občestva. O pretakanju Duha skozi nas, da zmoremo biti drug z drugim in ob drugem eno. Vendar to ni tako preprosto. Potrebna je milost. Te se v svoji begavosti niti ne zavedamo, tako da vse od krsta dalje le miruje v nas. A zakaj je minulo stoletje vrglo v svet neko preprosto redovnico, opremljeno s telesno in duhovno milino, neuko na vseh področjih znanosti, zatopljeno pa v mistiko. Da bi...