Leta 1942 je bila desetčlanska družina Matevža in Neže Deželak iz Lož pri Rimskih Toplicah izseljena v Nemčijo. Nekaj časa so bili v taborišču, nato so delali na kmetiji in nato znova v taborišču. V hudih dneh izgnanstva sta se Matevž in Neža zaobljubila, da bosta postavila kapelo Marije Pomagaj, če se družina srečno vrne domov. Po treh letih izgnanstva so se vsi vrnili na izropano domačijo.

S pomočjo stare mame s Teharij pri Celju in drugih dobrih ljudi so pričeli kmetovati, a jih je spet doletela nesreča. Leta 1949 so prišli udbovci, premetali hišo in odpeljali 60-letnega Matevža neznano kam. Nekaj dni pozneje je miličnik odpeljal še hčerko Dragico. Po štirih mesecih so izvedeli, da je bil oče v Ljubljani obsojen na 18 mesecev zapora in zaplembo premoženja. Člani KLO so odpeljali živino in žito; tisto leto so kruh videli samo v sanjah. Bili so to težki časi za vso družino. Hči Dragica se je po treh mesecih vrnila domov, oče pa po prestani kazni ravno tako. Ker je bil kriv...