Vaš gospod župnik na Opčinah me je zaprosil, naj vam kaj povem ob vašem prazniku, prvem obhajilu. Prošnji bom ugodil, čeprav komaj še vidim na računalnik.

Pri šolskem verouku ste gotovo govorili o Bogu, kako je vsemogočen, vseveden in predvsem neskončno dober. Morda pa niste slišali, da je tudi neskončno domiseln: to se pravi, da ima neskončno domišljijo ali – po domače povedano – fantazijo. Naj navedem tri velike čudeže njegove božje fantazije.

Prvi čudež: stvarstvo okrog vas. Zvezdnato nebo, visoki gorski vrhovi, veliki oceani, gozdovi z različnimi drevesi, cvetovi in gobami, najrazličnejše živalstvo, od ptic do rib: kakšna veličastna fantazija je ustvarila vse to!

Drugi čudež, morda še večji od stvarstva: ko je človek zapravil raj in postal nesrečen, ga je Bog sklenil odrešiti, ampak kako? Z neverjetno zamislijo, da bi sam postal človek, eden izmed nas. Takšno samoponižanje iz Boga v človeka je lahko povzročila samo velikanska ljubezen. Triintrideset l...