Tako je med pomenkom o verskih rečeh ušlo znancu, ki je sicer veren in tudi cerkven človek, a dovzeten za verski dvom, kakor menda skoraj vsi verujoči.
»Če po smrti ni ničesar, so vsi štirje evangeliji pravljica.«
»Kako moreš reči kaj takega? Iz evangelijev bi ti lahko navedel nešteto pasusov, kjer Kristus, za kristjana Bog na zemlji, naravnost ali posredno omenja posmrtnost. Naravnost na primer, ko govori o sodnem dnevu. Posredno pa, ko v znamenitem govoru na gori našteva blagre: vsi tisti blagri se gotovo ne nanašajo na tostranski svet. Na primer: vzemimo blagor tistih, ki so lačni in žejni pravice, da bodo nasičeni. Jih bo mogel kdaj nasititi ta svet s svojimi kapitalizmi ali socializmi?«
»Pa je vendar pokoncilski čas na to poluto krščanstva nekako pozabil, se ti ne zdi?« je rekel znanec.
»Nanj je morda pozabila določena teologija, ki ji je tostranski svet postal zanimivejši od večnega. Krščanstvo naj bi se angažiralo predvsem na zgodovinski ravni. Kot civilizacij...