Ilustracija: Karmen Smodiš

_•V župniji so bili ljudje zelo zadovoljni s svojim župnikom, zlasti z njegovimi pridigami. Voditeljica molitvene skupine je predlagala: »Gospod župnik, zelo bomo veseli, če bi vaše pridige izdali v knjižni obliki.« Župnik skromno: »Ne vem, morda po moji smrti.« Gospa: »Upamo, da čim prej!«

_•»Kako se ti je kaj zdela moja pridiga?« vpraša kaplan svojega prijatelja. Ta odvrne: »Iskreno ti povem, spominjala me je na Boga, saj ni imela ne začetka ne konca.«

_•Sredi pridige je župnik močno povzdignil glas in rekel:« V najtežjih trenutkih našega življenja moramo z odločnostjo reči: Verujem …« Preden je lahko nadaljeval, je cela cerkev vstala in začela moliti: »V Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika …« Pridige je bilo konec.