Položaj literarnih revij, ki so temelj slehernega normalnega kulturnega življenja, je bil po osvoboditvi, torej po 9. maju 1945, vse prej kot spodbuden. Nasilna sovjetizacija slovenskega družbenega življenja je zadela tudi književno periodiko. Vse je bilo treba vsaj preimenovati, da bi zabrisali povezavo »s starim svetom«. Tako ni mogla preživeti niti Sodobnost, najbolj levičarska predvojna revija. Namesto nje so po sovjetskem vzorcu leta 1946 postavili kot osrednjo, torej najbolj uradno literarno glasilo Novi svet, kar je bil samo prevod ruskega naslova Novij mir. Skrajno iluzorna je bila Kocbekova namera, da bi obnovil revijo Dejanje, saj niti zbornika krščanskih socialistov, ki ga je načrtoval septembra 1945 s skupino nekdanjih dejanjevcev, ni mogel uresničiti, seveda ob spoznanju: »Težava je nastopila zategadelj, ker se je odkrila nepomirljiva ljubosumnost diamata do krščanstva in ker hoče partija odnos rešiti samo tehnično, po Kidričevi zaslugi celo...