Vabljivo je svojo dolžnost obesiti komu drugemu na rame. Tudi kar apostolu Petru. Mogočni vratar je deležen prikupnih duhovitosti o tem, kako se da mimo njega prismukati čez nebeški prag. Bom že gledal, da se v raj prišalim, je rekel pretkanec, ki je tja najprej spretno vrgel svoj klobuk. Drugi kot vstopnico radi v nebeške dvore mečemo svoje zasluge. Vse si obetaš od kralja, ko prelisičiš stražarja.

Ti si Peter in na to skalo bom sezidal svojo c/Cerkev … Mi smo zidaki in malta in od nas je odvisno, koliko odporna bo trdnjava pred silami zla. Ob tem že ni več veliko mesta za šalo. Ves Peter namreč tiči v nas. Navdušen, vihrav, nestanoviten, lažniv, vdan, zaupljiv, preračunljiv, veren, dvomeč, pronicljiv, zgovoren, molčeč, vzhičen, skesan. Taki rastemo iz njega v zgradbo Cerkve že dve tisočletji, kar je po božjem časovju komaj kak dan.

Toda skrbeti moramo teh svojih svetopisemskih sedemdeset let, kolikor da je doba našega življenja, da kot vezivo Cerkve ne začnemo o...