Evropska kultura je v dekadenci. Človek bi vzkliknil: Kje so že časi, ko so svetu govorili ljudje kot na primer Thomas Mann, Albert Camus, Jacques Maritain, Paul Claudel, Aleksander Solženicin …

Danes pa na kulturnem obzorju, v filozofiji in literaturi – ena sama plitvina.

Slovenski prostor je premajhen, da bi mogel uiti tej duhovni poplavi praznine, ki jo je spojila s svojo habsburško-balkansko provincialnostjo. Lahko povezujemo s tem pojav Tarasa Kermaunerja, ki je v svojem obilnem ocenjevalnem pisanju izločil načelo kvalitete: v literaturi mu je bilo umetnost vse, kar se je pisalo. V bistvu ta kriterij velja še danes. Knjige izhajajo, kritike, tako literarno-estetske kakor miselne, pa ni.

Osnovni minus današnje slovenske kulture je pomanjkanje odnosa do resnice. Ta neodnos je lahko trojen: zgodovinski, kulturni in bivanjski. Kar se tiče zgodovine, vzemimo molčanje naše kulture o našem bolj tragičnem kot epopejskem 20. stoletju. Kar se tiče kulture, vzem...